|
|
| O nas |
|
Handyworld-SI
Nacionalni portal za vse – hendikepirane in tiste, ki mislijo da niso
|
|
| KNJIŽNICA YHD |
|
|
YHD odpira knjižnico za obiskovalce. Izposoja je brezplačna, seznam gradiva pa
najdete na povezavi na wordovo datoteko. Izposoja je mogoča vsak dan med 10.
in 13. uro v pisarni YHD (Grablovičeva 62)
SEZNAM GRADIVA - klikni tu
|
|
| Kaj je novega |
|
ČlankiNi novih člankov
Komentarji zadnja 2 tednani novih komentarjev
Trackbacks zadnja 2 dniNi novih trackback komentarjev
POVEZAVE zadnja 2 tednaNi nedavnih novih povezav
|
|
| Dogodki |
|
|
Ni prihajajočih dogodkov |
|
|
|
|
| Invalidska Scena |
|
četrtek, marec 30 2006 @ 20:31 CEST
Piše: Anonymous
Ogledov: 2,881
|
Pisanja obstoječega teksta, ki naj bi vam pomagal približati in prikazati vso zapletenost in problematiko področja vprašljivega obstoječega financiranja invalidskih in humanitarnih organizacij v RS, sem se lotil kot dolgoletni poznavalec področja delovanja invalidskih organizacij, ki je imel priložnost od blizu in od znotraj spoznati razmere in delovanje tako za časa bivše SFRJ oziroma SRS, kakor tudi v samostojni Republiki Sloveniji, zaradi česar sem verjetno eden od najbolj preganjanih hendikepiranih ljudi v zadnjih 15 letih.
Čeprav sem in bom tudi v bodoče nosil konsekvence svojega prvotnega in takratnega naivnega verovanja v delovanje invalidskih organizacij in svoje takratne nemoči zaradi neopolnomočnosti in socialnih neizkušenj ter kasnejših mnogih razočaranj pa moram reči, da mi kljub temu ni bilo nikoli žal, da sem se vsa ta leta upiral in boril, četudi z mlini na veter, saj sem s tem prihranil marsikateremu hendikepiranemu, da mu ni bilo potrebno iti po poti segregiranja, izločanja. Mogoče bom zaradi tega pisanja zopet deležen vseh mogočih obravnav in se je osebno zame delovanje v okviru invalidskih organizacij končalo na zelo neprijeten in krut način (kar nekajkrat sem kolapsiral zaradi nevzdržnih pritiskov in razmer brez možnosti obrambe in vpliva, prevzemanja tuje krivde nase), pa sem vseeno prepričan, da dovolj dobro poznam situacijo in imam lastne empirične izkušnje, ki sem jih pridobival v vseh teh letih, najprej še kot aktivni udeleženec za časa mojega prostovoljnega sodelovanja v okviru Društva mišično in živčno mišično obolelih Slovenije, sprva kot lojalen in poslušnen član, kjer sem spoznal vse zapletene mehanizme in zakulisje obvladovanja paradržavnega civilnega sistema, za katerega so bila in so še rezervirana Loterijska sredstva oziroma sredstva, ki se na osnovi zakonodaje o igrah na srečo zbirajo za potrebe financiranja invalidskih in humanitarnih organizacij. Kasneje pa kot večni upornik in kritik, ki sem bil zaradi tega celo obsojen na mesec dni zaporne kazni oziroma leto dni pogojno zaradi t.i. verbalnega delikta v okviru časopisnega prispevka, zaradi nesporno idejnega nosilca, voditelja in ključnega človeka diskriminatornega sistema invalidskega varstva in vnetega promotorja t.i. svobodne menjave dela, t.j. g. Borisa Šuštaršiča.
Nasprotniki tega teksta se bodo verjetno izdatno potrudili za moje vnovične diskreditacije in pljuvanje po moji osebnosti in meni in moji ne ravno lahki preteklosti, toda verjamem, da je vredno, če bom samo delček pomagal, da se kaj spremeni na bolje. Kljub moji nejevernosti v pravni in socialni red te države sem na veliko presenečenje celo prejel razveljavitveno sodbo v obsodilnem delu s strani Vrhovnega sodišča v RS v zadevi Šuštaršič vs Zupančič, kar pomeni, da se je zgodba obnovila. Za nameček sem po 10 letnem postopku, urah razprav, predloženih dokazih, desetinah predlaganih in neupoštevanih prič, obsojen na plačilo 1 mio SIT, ki jih moram plačati Šuštaršiču zaradi razžalitve in časti njegovega dobrega imena. Nedavno sem doživel finale zgodbe, da me je privilegiran lobi pod vodstvom Borisa Šuštaršiča in koordinacijo razvpitih Miloša Radojeviča, direktorja DSO Lj-Bežigrad in Marjana Klemenčiča direktorja SKIPPER d.o.o. uspel po skoraj 21 letih celo nepravnomočno in nezakonito deložirati iz Oddelka mlajših invalidov v DSO Ljubljana-Bežigrad. O svoji deložaciji, v katero so vložili mnogo naporov, sem poslušal v zakulisju zgodbe iz teh krogov kar nekaj let. Tudi drugače so proti meni vložili na ducate ovadb in tožb, vse z namenom, da se me dokončno kriminalizira in uniči, kot posledice mojega upora proti krivicam Šuštaršičevega lobija. Na vso srečo v svojem življenju vedno znova srečujem ljudi, zaradi katerih je življenje vredno živeti in ne glede na to, da so poskušali celo s podtikanjem mojih samomorilskih nagnjenj, so se moji nasprotniki hudo zmotili in ušteli ter jim tudi slučajno ne bi dal veselja, da se veselijo in naslajajo moji nesreči. Pri distribuciji dokumentacije o mojem odpustu so se celo potrudili, da jo je v roke prejela moja žal pokojna mati, ki je v skrbi zame ostarela, hudo zbolela in umrla. Tega ne odpustim nikoli g. Milošu Radojeviču, g. Borisu Šuštaršiču in g. Marjanu Klemenčiču, slednji si je celo drznil telefonsko nadlegovati moje pokojne starše in jih prepričevati v mojo domnevno kriminalnost.
Seveda si ključni akterji zaradi 10 letnega zastaralnega roka arhiviranja podatkov in druge dokumentacije lahko oddahnejo, saj je večina dokumentacije verjetno že uničene, razen, če obstajajo še kakšni arhivi v Beogradu ali kakšni izmed knjižnic, ker pomeni, da je njihovo korupcijo, klientalizem in finančne nepravilnosti tudi težko dokazati. Ko je takratna SFRJ izdihovala svoje zadnje trenutke obstoja, se je na hiter način pristopilo k oblikovanju koncepcije in strategije obvladovanja invalidskega varstva (med pisci so bili avtorji tudi sedanji minister za delo mag. Janez Drobnič in direktor Direktorata za invalide mag. Cveto Uršič), ki jo je potrdila še Skupščina RS preko enega od takratnih treh Zborov. Skupščina RS pa je dejansko na plenarnem zasedanju ni potrdila. V DMOS (Društvu mišično obolelih Slovenije) so takrat v ekspresnem času kupili stroj za uničevanje dokumentacije.
Od leta 1993, ko je OZN sprejela Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, ko je bil prvič vložen predlog Zakona o invalidskih organizacijah (Jelinčič oz. SNS), ki je na »srečo« obstal v parlamentarnih predalih dolga leta, pa vse do sprejetja novega zakona, ki so ga predlagale in pripravile PrIO, ustavnih sprememb 14. člena, vse od dopolnjevanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPS-A), ko je bil tudi prvič resno ogrožen primat privilegiranih invalidskih in humanitarnih organizacij, pa vse od leta 1998 dalje, ko je DZ RS sprejel Odlok o ustanovitvi FIHO, ki je nadomestil Loterijski svet Loterije Slovenije, je bilo to obdobje zelo burno in dramatično. Skupna značilnost pa je bila, da so v tem obdobju privilegirane invalidske organizacije žrtvovale dobrih 25% skupnih sredstev humanitarnim organizacijam, da so ohranile svojo neformalno vlogo in vpliv na financiranje programov napram DiO osnovanih na trendih in konceptih sodobnih uporabniških gibanj in enakih možnosti.
Razmišljal sem, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi se razmere na področju financiranja invalidskih organizacij uredile. Evalvacija izvajanja programov, ki jo je izvedla FDV pod vodstvom Zinke Kolarič, je definitivno pokazala slabo stanje obstoječega financiranja IO in izvajanja programov v korist posameznega invalida. To je pokazala tudi raziskava, ki jo je leta 1996 vodil dr. Mirko Galeša v imenu takrat pravkar formiranega Urada Vlade RS za invalide, kjer so za izhodišča vzeli standardna pravila o izenačevanju možnosti invalidov. Zaradi same raziskave in njenih rezultatov je na zahtevo Borisa Šuštaršiča moral dr. Mirko Galeša oditi iz urada kot tudi dr. Tone Brejc (IRI). Pri mojem opozarjanju za reševanje invalidske problematike na kritičen način in ne zgolj upoštevanju »pozitivne diskriminacije«, ki je bila v preteklosti v izgovor vsem predhodnim oblastnikom, da se spremenijo razmere v dobrobit kakovostnega izvajanja programov po principu delovanja YHD, ki je tudi mednarodno uspešno evalvirano (Inštitut za neodvisno življenje Švedska), in da bi bila zadeva namenjena tudi preureditvi financiranja programov v korist individualnega uporabnika/-ce, sem opozarjal na naslednje:
1. Potrebno bi bilo narediti analizo predstavitve spletnih strani invalidskih organizacij in rezultate primerjati z letnimi poročili invalidskih organizacij na papirju. Že bežen pregled bi verjetno pokazal, da prihaja do velikih razkorakov oziroma razlik med vsebinami, napisanimi na spletnih straneh, napisanimi na papirju in resničnim stanjem v praksi. Pri tem bi se raziskovalec verjetno kaj kmalu srečal s kakšno odločbo inšpektorja za varovanje osebnih podatkov (Bogataja), ki jo bodo sprožili privilegirani lobiji znotraj določenih invalidskih organizacij. Takšne izkušnje sem namreč doživel že sam, ko sem po raznih imenikih (PIRS, IPIS ipd) iskal podatke za g. Borisa Šuštaršiča, po njegovem imenu in priimku, o njegovih vlogah v raznovrstnih društvih in podjetjih. Ker sem uspel priti do določenih podatkov, ki sem jih tudi uporabljal kot dokazni material v postopkih na sodišču, je kmalu za tem prišlo do modifikacij uporabe nekaterih imenikov (npr. IPIS, ki ga je vodila SDK in PIRS-a), tako, da takrat ni bilo več moč iskati podatkov po kriteriju imena in priimka, ravno zaradi prej omenjenega »varovanja zasebnosti«, ki jo je sprožil Šuštaršič. Danes je to sicer spet spremenjeno (iskanje po imenu je ponovno omogočeno), so pa podatki za nazaj zastareli, spremenjeni, odstranjeni ali izbrisani in jih lahko dobite le v mojem arhivu.
2. Ko se preiskujejo in zbirajo podatki o invalidskih organizacijah, se morajo vsi vpleteni novinarji zavedati, da so trčili v družbeno izredno občutljivo tematiko, ki jih lahko stane njihovega novinarskega položaja, preizkusov pred častnimi razsodišči in sodišči, nadlegovanju njih in njihovih bližnjih, vplivanju in pritiskom na urednike in morebitne blokade (neobjava že opravljenega dela). V Sloveniji so doslej namreč samo trije novinarji, ki so si upali stopiti v to področje in kritično oceniti stanje. Srečali so se z mnogimi težavami pri svojem delu. Mora se vedeti, da so privilegirane invalidske organizacije, organizirane po neformalnem oz. t.i. »mafijskem vzorcu« in so sposobne dejansko vsega. Najhujše posledice tega sta občutila pokojna Nadja Lipičar (bivša predsednica Združenja Naglušnih TIŠINA iz NG – zaupno ne glede na to spletna stran na netu še danes obstaja kot kronski dokaz njihovega tedanjega dela) in Marjan Grušovnik (preganjan in iz ZPS izločen in javno linčan diplomirani pravnik, ki si je drznil na osnovi listinskih dokazov podvomiti o zakonitem delovanju Zveze paraplegikov Slovenije oz. njihovega predsednika Ivana Peršaka). Privilegiran lobi je zase poskrbel tudi z oblikovanjem kodeksa novinarskega poročanja na javni RTV, kako se sme in ne sme poročati o invalidih. Ko so novinarji Studia City in Tednika pripravljali prispevke o astronomskih tožbah Šuštaršiča proti Zupančiču, so se pojavili hudi pritiski. V primeru Studia City je takratni odgovorni urednik Bojan Kranjc uspel odbiti napad Šuštaršiča in ohraniti avtonomnost in neodvisnost, je pa kljub temu Šuštaršič pripeljal tri »na videz uboge« invalide na vozičku k v.d. direktorju Moriju, kjer je zahteval v imenu ubogosti tistih ljudi tam, da se prispevka ne objavi (kasneje je vse nagovoril, da so me ločeno tožili pod strokovnim vodenjem odvetniške pisarne Emil Lipovec).
3. Pridobiti čim več dokumentacije, mogoče čim več intervjujev z diskriminiranimi, izločenimi in preganjanimi ljudmi.
4. Izvajanje programov YHD je hkrati uspešen racionalen dokaz in neposredna kritika obstoječega nespremenjenega sistema delovanja invalidskih organizacij in tudi grožnja utečenim, prikritim oblikam diskriminacije, saj je izvajanje programov neodvisnega življenja z osebno asistenco pomembno za posameznika v njegovi individualni vlogi, tako s pravicami, kot dolžnostmi, ker mu omogoča maksimalno ekonomsko, funkcionalno in življenjsko samostojnost. Nenazadnje je denarja za to, da bi hendikepirani živeli samostojno s pomočjo osebne asistence popolnoma dovolj. Le pravilno ni razporejen in dostopen vsem pod enakimi pogoji, kar bi moralo biti odvisno tudi od rezultatov oz. izvedenih evalvacij. Obstoječi »dogovorni« paradržavni sistem, povezan z institucionalnim sistemom, temelji žal predvsem na »družbeni skrbi za invalide«, ki se navzven kaže kot zelo humanistična, v resnici pa je velika večina invalidov odrinjena na družbeni rob, živeč v slabih socialnih in ekonomskih pogojih ter slabih možnostih za izobraževanje in posledično tudi zaposlovanja. Vseskozi živijo v strahu za tiste pogoje, ki jim omogočajo kljub vsemu le životarjenje in vegetiranje. Stanje bi lahko primerjal z getoizacijo, oziroma delitvijo fevdov, ki jih obvladujejo ozke in maloštevilne ekipe invalidov, ki pa so z načinom manipulacije še kako sposobni preprečevati aktiviranje kritične mase za spremembe, tudi s političnimi prijemi in demagogijo v medijih (čedalje težje, saj si je YHD pridobil status prepoznavne, transparentne in kredibilne organizacije, ki temelji na posameznikih in njihovi osebni odgovornosti).
5. Nepravilnosti pri delovanju IO gre iskati predvsem v tem, da 99% privilegirano financiranih IO deluje na načelu načrtovanja »od zgoraj«, kar pomeni vzpostavitev vertikalne hierarhije, kjer potrebe, mnenja, pričakovanja in želje »navadnega članstva« niso ne slišana, ne udejanjena. Celo več, te IO si drznejo odločati tudi o načinu življenja (življenjski slog do najmanjših podrobnosti) članov, kot je v interesu samega vodstva. Celotna filozofija delovanja takšnih organizacij temelji na blefersko ustvarjenih, finančno ovrednotenih delovnih programih za naslednje koledarsko leto, vsako leto znova, na 100% zagotovljenem vsakoletnem financiranju z minimalnimi in malenkostnimi odstopanji, kjer privilegirane IO odstopijo majhen delček novim, alternativnim organizacijam, kjer poskušajo ustvariti klimo za nove podporne invalidske organizacije. Tu se ve že v naprej, da nove organizacije nimajo prav nikakršnih drugih možnosti, razen, da kandidirajo v navidez enakopravnem postopku, vse te pa so z najrazličnejšimi dogovorjenimi izločitvenimi mehanizmi privilegiranih, izločene ali samo simbolično upoštevane v skupnem odstopljenem deležu manjšem od 0,5% celotnega FIHO budgeta, ki je namenjen invalidskim organizacijam. Pri tem je tudi velik hendikep za nove organizacije, da so privilegirane invalidske organizacije vse po vrsti prvovrstno ubikacijsko in materialno situirane in zaradi tega zmožne pridobiti kakršnih koli prvovrstnih bančnih garancij na podlagi vnaprej zagotovljenega 100% financiranja in ob izdatni logistični in ekonomski podpori svojih podjetij, torej imajo podlago pridobivanja izjemnih kreditov za premostitvene krize ali investicije, kjer je potrebna lastna soudeležba.
6. Največje afere dosedaj, ki so bile več ali manj – zaradi družbene občutljivosti – vse pometene pod preprogo, so nedvomno naslednje:
• izgradnja doma paraplegikov v Pacugu (ZPS je z lažnim prikazovanjem potreb zaradi zasedbe Pinete s strani hrvaške vojske pridobila skupaj s pooblaščeno osebo 600.173.532 SIT za neobstoječo nadomestno gradnjo, skupaj z zemljiščem v Ankaranu);
• lastni počitniški apartmaji ZPS v termah Čateške toplice na razpolago samo določenim ljudem;
• deložiranje članov Zveze paraplegikov in drugih invalidov iz njihovih preko MOL ali SSRS najetih stanovanj zato, da so notri naselili njihove strokovne sodelavce in voznike;
• namerni propad invalidskega podjetja v Trzinu, ki se je ukvarjalo z izdelavo ribiških plovcev in odpust invalidnih delavcev;
• nikoli dokončan Dom dva topola Izola (od leta 1984 še ni zaključen niti ni dostopen pod enakopravnimi pogoji vsem uporabnikom, privilegirano članstvo ima ugodnosti in bonitete) in v katerega so še takratni SIS-i preko DMOS (danes:DDS) investirali skupaj s podpornim podjetji, ki so hkrati v večini primerov tudi izvajalci (Birografika Bori d.o.o., Lovor d.o.o.), težke milijarde SIT v ta dom medtem, ko velika večina mišično obolelih živi že leta na obrobju, v slabih socialnih razmerah, ob čedalje večji nedostopnosti tudi zdravstvenih storitev in tehničnih pripomočkov; pravzaprav naj bi odobrena sredstva bila namenjena Centru za neodvisno življenje mišično obolelih za Mercatorjem, potem pa je predsednik takrat še DMOS pod izgovorom formiranja oddelka mlajših v okviru DSO Ljubljana-Bežigrad prekanaliziral ta sredstva v Dom dva topola;
• neizvedeni koncert Michael Jackson (DMOS, Birografika, Frosa, Pecerija itd);
• Šuštaršičeva kampanja v DS za lasersko optično zdravstveno kartico, osebno izkaznico in biometrične passporte za pridobitev posla za Birografiko Bori d.o.o. in MCB d.o.o.;
• propadli projekt investicij posojil DDS v MYCYCLE d.o.o., MCB d.o.o., Pecerijo d.o.o.;
• vzdrževanje mafijske firme FROSA d.o.o., preko PECERIJE d.o.o.;
• hotel za invalide v Fiesi, ki naj bi se oddajal namesto, da bi bil namenjen invalidom (invalidom na vozičku dostopna samo ena ali dve sobi – solastniki ZGNS, ZCIV in ZDIS);
• sumljivo oddajanje počitniških apartmajev Zveze za multiplo sklerozo na Hrvaškem;
• sumljivo oddajanje turističnih kapacitet in turistični prevozi nekaterih medobčinskih društev ter izdajanje istih računov za različne storitve Zveze slepih in slabovdnih Slovenije;
• preprodaja in odtujitve stanovanj v korist vodilnih funkcionarjev (npr. g. Aljoša Redžepovič - deložacija računovodkinje ga. Zdenke Koderman);
• potop Združenja Tišine in samomor družine Lipičar;
• medijski linč s strani ZPS g. Marjana Grušovnika;
• medijski linč s strani ZGNS g. Pezdirca;
• medijski linč s strani DDS g. Braneta Gjereka
• številne kazenske ovadbe in sodni pregoni s strani vodilnih funkcionarjev SIOS zoper posamezne invalide (odvetniška pisarna Emil Lipovec nudi storitve pod postavko pravna pomoč članom, v postopkih pa nastopa največkrat zasebni tožilec Boris Šuštaršič, predsednik DDS, prejemnik sredstev iz FIHO)
Razporeditev sredstev Loterije Slovenije je urejal stari zakon o igrah na srečo (Uradni list SRS, št. 32/80 in 29/86), ki je prihodke Loterije Slovenije, zmanjšane za pokritje obveznosti in glede na delitveno razmerje okoli 50:50 med Loterijo Slovenijo in uporabniki (socialno humanitarne ter športne organizacije), razporejala za namene socialno humanitarnih dejavnosti in športnih dejavnosti. Socialno humanitarne dejavnosti so bile 100 % udeležene v prihodkih Hip loterije, Ekspresne loterije in Lota ter 70 % v igri 3x3, športne dejavnosti pa so bile 100 % udeležene v prihodkih športne napovedi in 30 % v igri 3x3. Sredstva znotraj socialno humanitarnih organizacij so se delila v razmerju: 90 % za invalidske dejavnosti in 10 % za druge organizacije. Sredstva je med organizacije razporejal organ Loterije Slovenije - Loterijski svet.
Za časa še bivše SFRJ oziroma SRS so bile organizacije torej deležne stalnega vsakoletnnega financiranja iz sredstev Loterije Slovenije (Loterijski svet je odločal na podlagi internih pravilnikov, ki jih je sprejemal in dopolnjeval Loterijski svet sam) ter je bilo to dejstvo tudi javno objavljeno v Uradnih listih SRS. Pomebno je poudariti, da je bilo takrat število invalidskih in humanitarnih organizacij dolgo let nespremenljivo. Nad finaciranjem in usklajevanjem sredstev je takrat bdel Loterijski svet Slovenije in Koordinacijski odbor za invalide pri RK SZDL. Zanimiva je bila sestava Loterijskega sveta, saj so med predstavniki javnosti bili zastopani tudi predstvaniki lokalnih društev. Z nastankom neodvisne in samostojne države Republike Slovenije so bile do leta 1994 razmere nespremenjene, leta 1994 pa je Republika Slovenija sprejela Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (ZZPLP, Uradni list RS, št. 35/94), kar je pomenilo, da so bili interesi do tedaj financiranih invalidskih in humanitarnih organizacij nespremenjeni ter je še naprej ostalo financiranje v razmerju 90%:10% v korist invalidskih organizacij in na škodo humanitarnih organizacij. Osnovno področje je pokril nov Zakon o igrah na srečo (Ur. list RS, 27/95, 85/01, 101/03). To je nadgradil kasnejši Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije – ZLPLS (Uradni list RS, št. 44/96, 47/97). Ta zakon je res napovedal ustanovitev fundacije in njeno konstituiranje v 30 dneh od uveljavitve zakona, za katero pa še ni bila znana njena pravno organizacijska oblika. Zakonodajalec ni v predpisanem roku 30 dni ustanovil fundacije dne 25.9.1996, temveč šele 7.2.1998 z Odlokom o ustanovitvi fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (OdFIHO – Ur. list 9/98), kar je kar leto in pol od predpisanega roka. Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD, Ur. list 40/97,101/03), je bila še dodatna nadgradnja ohranjanja monopolnega položaja.
Zakon o ustanovah (Ur. list št. 60/95) je bila pravna podlaga, da je že takrat potekala pravna polemika glede fundacije kot osebe zasebnega ali javnega prava in glede pluralizacije možnosti koriščenja programov za vse zainteresirane uporabnike (pismo M. Grušovnika, dipl. iur., predsedniku DZ RS Jožefu Školču, maj 1996). Spremembe in dopolnitve zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS-A) so prvič prinesle, da bi bile humanitarne organizacije enakopravneje zastopane v takratnem Loterijskem Svetu (razmerje 6 predstavnikov invalidske organizacije, 6 predstavnikov humanitarne organizacije), kar pa so invalidske organizacije odločno zavračale in so celo bojkotirale imenovanje svojih predstavnikov v takratni Loterijski Svet. V glasilu PARAPLEGIK št. 66 JULIJ-SEPTEMBER 1996, je izšel članek, ki ga je podpisal predsednik Zveze paraplegikov Slovenije, gospod Ivan Peršak pod naslovom LOTERIJA SLOVENIJE JE NAMENJENA INVALIDSKIM ORGANIZACIJAM SLOVENIJE, ki dovolj zgovorno priča, da stare organizacije niso bile naklonjene kakršnimkoli spremembam. Z insistiranjem starih invalidskih organizacij so bili izsiljeni amandmaji, ki so prinesli novo sestavo fundacije, so pa invalidske organizacije ohranile minimalno večino (14 mest od 27 članske sestave Sveta FIHO). Zaradi kasnejšega imenovanja članov Sveta FIHO s strani DZ RS, ki je imenoval tudi dva predstavnika novih invalidskih organizacij (M. Grušovnik, IFS, Nadja Lipičar, Združenje Tišina) ter zaradi ohranjanja svojega monopola, so bile privilegirane invalidske organizacije, zaradi ne več zagotovljene absolutne večine, prisiljene strateško povezati se z nekaterimi humanitarnimi organizacijami, na nove pobude med invalidskimi organizacijami pa so odreagirali z ustanavljanjem paralelnih pobud (npr IFS:FIS, DIFS:ZIFS …) za oviranje novih invalidskih organizacij na vse mogoče načine.
Nov zakon o igrah na srečo je leta 1996 opredelili drugačno razdelitev med invalidskimi in humanitarnimi organizacijami ter športnimi organizacijami. Za upravljanje s sredstvi iger na srečo je DZ RS ustanovil dve fundaciji: fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (kratica: FIHO) ter fundacijo za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (kratica: FŠO).
Do pridobitve soglasja Državnega zbora k pravilniku o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije so se smiselno uporabljale določbe pravilnika o razporejanju sredstev za socialno humanitarne in športne dejavnosti na posamezne organizacije, ki ga je sprejel Loterijski svet na svoji 5. seji dne 23.7.1991, na 17. seji dne 18.9.1992, na 19. seji dne 25.10.1995 in na 9. seji dne 18.12.1996. S sprejetjem odloka o ustanovitvi fundacije (Uradni list RS, št. 9/98), ki je nastal na podlagi drugega odstavka 8. člena zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96 in 47/97), je fundacija dobila pravno veljavo za svoje delovanje. Dne 9.3.1998 je bila konstituitivna seja sveta fundacije. Od 10.4.1998 prihajajo sredstva iger na srečo, namenjenih financiranju športnih organizacij, neposredno na račun fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.
Sredstva fundacije se med uporabnike razdeljujejo od leta 1998. Ker je fundacija morala najprej pripraviti in sprejeti pravila ter pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije in ker je bilo za veljavnost omenjenih aktov potrebno soglasje Državnega zbora Republike Slovenije, se je svet fundacije odločil, da sredstva fundacije za leto 1998 razdeli uporabnikom glede na razdelitev Loterijskega sveta.
Nastanek novih invalidskih in humanitarnih organizacij na podlagi Standardnih pravil o izenačevanju možnosti invalidov (OZN, 1993) in na podlagi Zakona o društvih (Ur. list št. 60/95, 89/99) ter v skladu s programom pluralizacije socialno varstvenih storitev Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, je pripeljal do tega, da se je prvič spremenilo razmerje v korist humanitarnih organizacij in sicer na 25%. Posledica lastninskega preoblikovanja Loterije Slovenije je bil tudi Odlok o ustanovitvi FIHO (Uradni list RS, št. 9/98).
Problematika enakopravnega financiranja novih invalidskih in humanitarnih organizacij je pereča že vse od leta 1998 dalje, ko se je konstituirala Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Nekatere organizacije so spreminjale svojo pravno obliko (npr. Šent, Ozara, ki so bile prvotno organizirane kot invalidske organizacije, kasneje pa so postale humanitarne organizacije, ker v okviru kroga invalidskih organizacij SIOS niso mogle enakopravno uveljaviti svojih interesov). V obratni smeri so se ob pojavu in zahtevah večih novih invalidskih organizacij, ki so bile posledica neenakopravnega obravnavanja uporabnikov njihovih programov, v smislu dogovora s privilegiranimi invalidskimi organizacijami, nekatere humanitarne organizacije preimenovale v invalidske organizacije (npr. ILCO).
Uveljavljene invalidske organizacije so se 1991 leta interesno povezale v neformalno združenje Svet invalidskih organizacij Slovenije – SIOS (danes se predstavljajo na osnovi diskriminatornega pa vseeno veljavnega Zakona o invalidskih organizacijah, ki ga kršijo in se jim je spremenil v paradoksalno nasprotje tistega kar so od njega pričakovale, samovoljno kot NSIOS – reprezentativni nacionalni svet invalidskih organizacij), ki pa vse do danes ni pravno registrirana oseba javnega prava, ima pa velik neformalni vpliv na celotno razdelitev sredstev FIHO od njenega nastanka fundacije dalje.
Res je, da vsakoletno financiranje poteka na podlagi javnega razpisa, vendar je pomembno tudi dejstvo, da prihaja do predhodnega usklajevanja in dogovarjanja med organizacijami, ki so financirane 100% glede na svoje prijavljene programe, zato je nesmiselno, da predstavniki FIHO govorijo o večkratnih zneskih prijavljenih programov, saj gre za ustvarjanje »megle« in prikazovanja tega, da je sredstev premalo. Financirane pa so v celoti glede na prijavljene programe samo privilegirane organizacije, nove organizacije pa so praviloma izločene ali deležne minimalnih finančnih sredstev, odvisno od njihove iznajdljivosti in vztrajnosti.
Nosilci delovanja obstoječega in desetletja nespremenjenega sistema invalidskih
organizacij so:
• privilegirane invalidske organizacije (PrIO);
• tem PrIO podložne podporne invalidske organizacije(PoIO) z določenimi ugodnostmi in bonitetami;
• privilegirano članstvo oz. vodilne strukture PrIO deležno ugodnosti;
• diskriminirano članstvo PrIO;
• določena invalidska podjetja v lasti PrIO ali njihovi podporniki;
• strokovni in družbeno-politični podporniki PrIO ter
• depriviligirane invalidske organizacije (DiO);
Ko govorimo o privilegiranih invalidskih organizacijah (PrIO), lahko definitivno naštejem naslednje:
1. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
2. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije
3. Društvo distrofikov Slovenije
4. Zveza paraplegikov Slovenije
5. Združenje multiple skleroze Slovenije
6. Sožitje - Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije
7. Zveza delovnih invalidov Slovenije
8. Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije
9. Zveza društev vojnih invalidov Slovenije
10. Zveza za šport invalidov Slovenije
Podporne invalidske organizacije (PoIO) so po mojem vedenju med drugimi naslednje:
1. Društvo laringektomiranih Slovenije (preoblikovano iz hum. v inv. org)
2. Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije (preoblikovano iz hum. v inv. org)
3. Društvo revmatikov Slovenije (preoblikovano iz hum. v inv. org)
4. Društvo študentov invalidov Slovenije
5. Društvo paralitikov Slovenije (nasledniki IŠD Olimpija in IŠD Everest)
6. Združenje invalidov - Forum Slovenije (paralelna ustanovitev ob IFS-u)
7. Šent (preoblikovana iz inv. v humanitarno organizacijo)
8. Ozara (preoblikovana iz inv. v humanitarno organizacijo)
Depriviligirane invalidske organizacije (DIO):
1. YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
2. SONČEK - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije
3. Društvo VIZIJA - PZS - društvo gibalno oviranih
4. Društvo VITA - za pomoč po nezgodni poškodbi glave
5. "INVALID" – Zveza društev invalidov in oseb z invalidnostjo
6. Društvo Sklad Silva
7. Društvo Skupina Glas
8. Društvo invalidski froum Slovenije (v mirovanju oz. vključitev v INVALID)
9. Združenje naglušnih TIŠINA (v mirovanju)
Podporna invalidska podjetja (PIO) in asociacije:
1. Birografika BORI, direktor Boris Šuštaršič
2. Dom dva topola, Predsednik Uprave Marijan Benkovič, šef fotokopirnice v Birografiki BORI
3. Združenje invalidskih podjetij Slovenije, predsednik Boris Šuštaršič
4. Želva d.o.o., Vinko Bilič, direktor (odslužil zaporno kazen, povezan z Drobničem)
5. Blues d.o.o., Jože Angeli, direktor
6. SKIPPER d.o.o., direktor Marjan Klemenčič, član DDS (lastnik POT d.o.o., direktor in lastnik Janez Jarc, isti sedež kot DAZIS)
7. DAZIS (Društvo aktivnih zaposlenih invalidov) predsednik Marjan Klemenčič
8. IRIS d.o.o., Jože Zupanc, direktor
9. CHIPTRONIC – REHA CENTER d.o.o., Jože Kovačec, direktor
O ZIPS
Zavod invalidskih podjetij Slovenije (ZIPS) se je julija 1991 preoblikoval iz Združenja invalidskih podjetij Slovenije, ki je bilo naslednik Poslovne skupnosti invalidskih delavnic Slovenije, katera je bila ustanovljena leta 1980 kot organizirani izraz interesnega povezovanja invalidskih podjetij zaradi doseganja skupnih in posameznih ciljev. V tem času se je docela uveljavila in potrdila zamisel, da so lahko tudi težji invalidi zaposleni pod posebnimi pogoji uspešno vključeni v tržne programe, ki pa so še vedno podprti z najmanj 20% deležem javnih sredstev v obliki različnih ekonomskih olajšav, kar je sestavina socialne ekonomije, ki dobiva v Evropski uniji vse bolj jasno podobo zaradi celovite socialne vključenosti invalidov.
• Prvih ustanoviteljev je bilo 10, trenutno pa je v ZIPS povezanih 100 invalidskih podjetij, ki so gospodarske družbe s podeljenim statusom invalidskega podjetja.
V ZIPS se torej prostovoljno povezujejo gospodarske družbe, ki so doslej pridobile status invalidskega podjetja od Vlade Republike Slovenije, po sprejemu zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov pa ga bodo pridobivale od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Ustanovitelji s svojimi mesečnimi prispevki sami zagotavljajo sredstva za delovanje ZIPS.
Organi ZIPS so svet, ki ga sestavljajo direktorji ustanoviteljev, predsednik in poslovodna sekretarka.
Osnovni podatki
Firma: Zavod invalidskih podjetij Slovenije
Skrajšana firma: ZIPS
Sedež: Linhartova 1
1000 Ljubljana
Slovenija
Telefon: 01 43 22 225
Telefaks: 01 23 26 695
E-pošta: zavodips@s5.net
Matična številka: 5249708
Davčna številka: 55787258
Številka TRR: 02011-0014936074 (odprt pri Novi LB d.d.)
Predsednik: Boris ŠUŠTARŠIČ
Poslovodna sekretarka: Tatjana BRUMNIČ-SMREKAR, dipl.sociolog
Ključni nosilci delovanja PrIO so (nekateri med njimi se prekrivajo s svojim delovanjem in funkcijami v različnih organizacijah organov v/izven teh organizacij):
g. Boris Šuštaršič, predsednik DDS, direktor invalidskega podjetja Birografika Bori,
razvojni usklajevalec Doma dva topola, predsednik NSIOS-a,
predsednik ZIPS, invalidsko upokojen za polovični delovni čas
(zanimivo bi bilo videti zahtevke za refundacije ZPIZ za njegovo plačo,
ki jih izstavlja Birografika Bori kjer je direktor, to bi veljalo pogledati
za vse invalidske funkcionarje in direktorje, ki so na polovičnem
delovnem času);
g. Ivan Peršak, predsednik ZPS, invalidsko upokojen, član Sveta FIHO
g. Jože Zupanc, član ZCIV, član ZSSS, upokojen, direktor invalidskega
podjetja IRIS NM, član Sveta FIHO
ga. Nevenka Ahčan, sekretarska ZSSS, poslanka v prvem sklicu, zaposlena na ZSSS, članica Sveta FIHO, predsednica Komisije za razdeljevanje sredstev IO, predsednica UO SZS
g. Aljoša Redžepovič, sekretar ZGNS, bivši član Sveta RTV, zaposlen na ZGNS, član Sveta FIHO, član NO SZS
g. Brane But, bivši predsednik ZSSS, upokojen, bivši direktor CSD Celje
g. Milan Bobinski, predsednik MOS Maribor, invalidsko upokojen, član ZCIV, ZSSS,
oddajanje prostorov društva zasebni zobozdravstveni odrdinaciji
g. Alojz Ješelnik, predsednik ZMSS, invalidsko upokojen
g. Marjan Kroflič, invalidsko upokojen, član ZDIS (preimenovanje Zveza društev invalidov Slovenije v Zvezo delovnih invalidov Slovenije ???? nateg)
g. Brane Urbanija, invalidsko upokojen, skrivni lobist in prišepetovalec ter prepričevalec politikov proti spremembam
g. Ernest Jazbinšek, invalidsko upokojen, predsednik ZRŠI, prvotno zveza desetih PrIO
g. Štefan Kušar, član ZMSS, sekretar NSIOS, zaposlen ??? mogoče kar v DDS ali Birografiki Bori ali morebiti kot samostojni kulturni delavec (teološka fakulteta)
g. Borut Pogačnik, predsednik ZIFS, tiskovni predstavnik NSIOS
ga. Tatjana Brumnič-Smrekar, sekretarka ZIPS
ga. Renata Punčuh-Radovanovič, pravnica v Birografiki Bori
g. Ivo Jakovljevič, sekretar DDS, zaposlen v Birografiki Bori, član Sveta FIHO
ga. Suzana Jerič, finančnica DDS, zaposlena v Birografiki Bori
g. Jože Kovačec, direktor Chiptronic d.o.o., direktor REHA d.o.o.
g. Marjan Klemenčič, član DDS, zaposlen na polovičnem času v podjetju SKIPPER
ga. Milojka Jeršin, članica DDS, zaposlena na polovičnem času v podjetju SKIPPER
ga. Janja Katarinčič, članica DDS, upokojena, delujoča v ZIFS
(vsi zadnji trije stanujoči oddelek mlajših invalidov v DSO Bežigrad, vsi trije na listi upravičencev do neprofitnih stanovanj ???, vsi podporniki Borisa Šuštaršiča, Klemenčič zadolžen preko 20 mio SIT predsedniku in podpredsedniku Društva invalidski forum Slovenije, dolgoletni gambler in pogost obiskovalec CASINO Ljubljana, avtor pritožbe zoper mene poslane na MDDSZ, osebni prijatelj Janeza Drobniča)
Za vse naštete velja, da so na seznamu izključno zato, ker so znotraj PrIO plačani ali prostovoljni funkcionarji, posledice njihovega dela pa so manj kot zadovoljujoče.
ZIPS nastopa enkrat kot Zavod in drugič kot Združenje glede na zakonodajne in politčne potrebe, kar je dokazljivo iz različnih zapisnikov (primer zapisnik 5. seje DS, ko se je šlo za oddajo javnih naročil invalidskim podjetjem brez javnega razpisa??????).
6. KAKO NAPREJ?
a. NEODVISNA REVIZIJA VSEH PROGRAMOV
b. IZDELAVA DOKUMENTARNEGA FILMA IN ČIM VEČ ODDAJ V KATERIH SE NAJ POKAŽE, V KAKŠNIH NEMOGOČIH RAZMERAH ŽIVIJO DEPRIVILEGIRANI ČLANI TEH IO
c. UVELJAVITI OSEBNO ASISTENCO IN NEODVISNO ŽIVLJENJE HENDIKEPIRANIH KOT JAVNO DOSTOPNO DOBRINO PREKO POSEBNEGA ZAKONA O OSEBNI JAVNI ASISTENCI ZA NEODVISNO ŽIVLJENJE HENDIKEPIRANIH;
|
|
|
Trackback URL for this entry: http://www.handyworld-si.com/slo/trackback.php/20060330203137700
No trackback comments for this entry.
|
