| O nas |
|
Handyworld-SI
Nacionalni portal za vse – hendikepirane in tiste, ki mislijo da niso
|
|
| KNJIŽNICA YHD |
|
|
YHD odpira knjižnico za obiskovalce. Izposoja je brezplačna, seznam gradiva pa
najdete na povezavi na wordovo datoteko. Izposoja je mogoča vsak dan med 10.
in 13. uro v pisarni YHD (Grablovičeva 62)
SEZNAM GRADIVA - klikni tu
|
|
| Kaj je novega |
|
ČLANKI
Ni novih člankov
KOMENTARJI BRALCEV
v zadnjih 48 urah
ni novih komentarjev
POVEZAVE
v zadnjih 2 tednih
ni novih povezav
|
|
| Dogodki |
|
|
Trenutno ni nobenih prihajajočih dogodkov. |
|
|
|
| Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo |
|
torek, december 13 2005 @ 21:07 CET
Piše: bepa
Ogledov: 1606
|
Spoštovane bralke in cenjeni bralci. Tokrat naj se vam iskreno opravičim, da ne razkrivam svoje identitete. Ne gre za to, da bi bil strahopeten: konec koncev sem nič kolikokrat dokazal (tudi javno), da se nikogar ne bojim in da, ko gre za pravičnost in dostojanstvo »siromakov«, ki se ne znajo braniti, ne varčujem z besedami. Moja identiteta ni pomembna, saj pričakujem, da se ukvarjate z besedilom in ne s piscem, ki je zlasti v tem primeru zgolj orodje v rokah resnice. Že večkrat so dela tega pisca obravnavali kot laži in pretiravanja. Zato ne bom dokazoval verodostojnosti tega, kar naj bi se dogajalo na sestanku, ki ga je vodstvo društva sklicevalo po objavi članka v reviji Mag, kjer je novinarka opozorila na nekaj napak, ki so se zgodile in so s tem krepko načele dostojanstvo nekaterih članic društva, ki pa baje itak veljajo za problematične in svojeglave ter se ne znajo prilagajati volji drugih. Da ne bo vse skupaj v povojih, bom operiral s konkretnimi imeni.
Ne gre mi za to, da bi kogarkoli očrnil, ali da bi hotel blatiti ime društva (slednje s svojim mnogokrat nepremišljenim vedenjem počne društvo samo), gre mi za osvetlitev situacije, ki so jo vodilni v društvu želeli pomesti pod prag – kar tudi sicer večkrat storijo. Če se tega ne zavedajo, je to toliko slabše, saj potemtakem nimajo kaj iskati na čelu društva. »Problematična« dekleta (Jasmina, Vesna in Milena) so se pod pritiskom, ki je vladal v ozračju sestanka, zlomile in se kar same od sebe ponižale pred vsemi, ki so se zbrali na pod pretvezo, da bi našli »konstruktiven dialog« (kot je dejal podpredsednik društva Jaka, ki je bil tudi vodja sestanka). In na takih sestankih gre vedno za to, da utišajo opozorila, da se delajo velike napake, ki jih na tak način hočejo pomanjšati do tiste mere, ko lahko odpustimo pod bremenom besed »motiti se je človeško«.
Društvo nudi študentom invalidom prevoze na predavanja, prireja novoletne večerje, organizira zimska in letna letovanja, vozi jih po nakupih, sodeluje pri mednarodnih projektih izmenjav, in še nekaj drugih manjših ugodnosti. Ni kaj, bi jih z veseljem pohvalil, če ne bi pod pretvezo, da skrbijo za INVALIDE pozabljali, da v resnici nimajo opravka z invalidi, marveč z ljudmi. Kar pomeni, da odvzem dostojanstva enemu samemu članu/človeku izniči vsa druga dobra dela, ki jih za člane naredijo. Čisto upravičeno se torej bojijo, da jim je objava v Mag-u pokvarila ugled. Odgovor Emirju, ki se je na sestanku spraševal, kaj bodo vodilni storili, da povrnejo društvu ugled, je tale: do vseh svojih članov naj se začnejo vesti spoštljivo, namesto, da se do njih obnašajo, kot da so dobri samo kot izgovor, da za njih pridobivajo finančna sredstva, iz katerih se obračunava tudi plače strokovni službi. Midhet, sekretar društva, je na sestanku dejal, da je tudi od ugleda društva odvisno, koliko »nam bodo dali«; še en razlog, da utišajo javno opozarjanje na napake. Toda v zakonu o društvih piše, da društva delujejo v javnem interesu, kar pomeni, da je smiselno v imenu istega zakona opozarjati na napake: glede na eno od možnih razlag tega zakona, bi to celo morali početi. Zato Midhet ne bi smel člane spodbujati, da tako radikalne napake, kot so se zgodile, rešujejo za zaprtimi vrati. Midhet je izrazil željo, da bi probleme radi reševali znotraj društva, ne javno. Toda, kako to, da so bili zaradi krivic posameznikom vabljeni na sestanek tudi tisti, ki se jih znotraj mej dobrega okusa zadeva ne tiče. To pomeni, da se vendarle »usrane gate« pere javno, zato nebi smel biti problem, če nadaljujem v tem duhu.
Mnogo bolj verjetno, da je bilo toliko hrupa okoli ugleda društva, je, da so se nekateri ustrašili za svoje plače, medtem ko se nihče ni zmenil za povrnitev dostojanstva Jasmini, ki ji asistentka Biljana ni hotela iti po večerjo, češ da ni dostavna služba. Čeprav vsi vemo, da je to njena dolžnost. Podoben primer se je zgodil samo nekaj mesecev pred tem, ko asistent Boštjan ni hotel iti po večerjo Marini, ki ima resne težave s hrbtenico in ne bi smela hoditi po nepotrebnem zlasti, ko je utrujena. »Z eno nogo sem še na dopustu,« je dejal in se ni premaknil, si morete misliti. Tako Marina kot Jasmina imata mišično obolenje in njun fizični hendikep je otipljivo viden, tako da je vsak izgovor, da asistenti niso dovolj dobro poznali invalida, odveč in neokusen. Neokusno je tudi, da se v društvu bolj ukvarjajo z lastnim ugledom, kot pa z 1.) dostojanstvom svojih članov in 2.) s tem, da bi ta napaka lahko resno načela Jasminino zdravje, saj ima težave z imunskim sistemom in ji nihanja fizičnega počutja povzročijo nemalo preglavic. Biti lačen ni majhno odstopanje. Jasmina je imela na srečo na obisku kolegico, ki je šla brezplačno po večerjo, da ni bilo nepotrebnega tveganja. Kaj je bilo potem z Marino, vam žal na morem povedati.
Zdaj, ko smo si nalili čiste kaplje, recimo še bobu bob. Ni res, da društvo deluje v interesu svojih članov, marveč je mnogo bolj res, da se gre članom strokovne službe (ki ni prav nič strokovna) v prvi fazi le za plače. Na svoje financerje pa želijo delati vtis, kot da ni nič narobe. Toda, če se noben drug invalid ne oglasi, razen problematičnih deklet, še ne pomeni, da ni težav. Iz izkušenj vem, da so invalidi zelo preračunljivi in se bojijo, da za njih »ne bo poskrbljeno«. Že ta sintagma je problematična, saj napeljuje na to, da mora nekdo za invalide skrbeti, kar sovpada s splošnim stereotipom, da je fizična asistenca, ali kot radi rečejo nadvse dobrohotni ljudje, fizična »pomoč« tudi skrb. In potem se tisti, ki »pomagajo« invalidu, prav perverzno naslajajo nad patetičnih občutkom »kako dobri so po srcu«. Zato me ne čudi, da velja to društvo za dobrotnika, ki s svojimi storitvami, kamor spada tudi fizična »pomoč« invalidom; seveda za ceno njihovega dostojanstva. Le kdo bi lahko človeku, ki pomaga invalidom, rekel, da ni dober?! Vem tudi, da se invalidi v študentskem domu v Rožni dolini ne marajo in na zelo sofisticirane načine mečejo drug drugemu polena pod noge.
Invalidi ne upajo stegovati jezikov, ker jim grozi izključitev iz raznih društev. Delovanje društva študentov invalidov je bolj podobno delovanju Zavoda za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM), od koder prihaja večina članov DŠIS-a. Tudi tam so za njih »skrbeli« jim »pomagali« in jih tišali ob znakih uporništva, ne da bi se kdo vprašal, čemu toliko nevšečnosti in nelagodja. Problemi, ki so nastali v društvu, izhajajo iz ZUIM-a, kjer se invalidi, zaradi pomanjkanja svobode, zasebnosti in intimnosti, naučijo manipulirati in grebsti za tisti kako naj pridem čim bolje skoz. S temi veščinami gredo invalidi v svet in grenijo življenje sebi in drugim.
Niti slučajno niso prijazna, pomoči vredna bitja, s katerimi je treba lepo ravnati, da jih ne bi po nepotrebnem prizadeli, saj jim že tako ni prizanešeno. Seveda pa to ne pomeni, da moramo do njih biti zlobni. Tudi to se dogaja. Če jim hočemo pomagati, bodimo skromni in ne vpijmo za vsako dejanje, ki ga naredimo, ker sami zaradi gibalne ali kakšne druge oviranosti česa ne zmorejo, da jim pomagamo. Če jim greste po kruh v trgovino, je to sicer lepo, vendar nevredno besede »pomoč«. Pomagate jim lahko tako, da jih spoštujete, če si to zaslužijo, da jim ne jemljete dostojanstva z idejami in predstavami o tem, kdo naj bi bili in da jih končno ne obravnavate kot pohabljence, ampak jih prepoznate kot erotična bitja, ki potrebujejo zlasti kvalitetne in prijetne medsebojne odnose, kamor sodi tudi nežnost. Praviloma v društvih ne dobijo prijetnosti, saj se morajo nenehno ozirati čez ramo, da jim ne bi kdo zaril noža v hrbet. V društvih se prevečkrat ukvarjajo s strokovnostjo in objektivnostjo, da bi se invalidi lahko sprostili do mere, ko ne bi bilo več potrebe po licemerju. Pomagate jim lahko tako, da postanete tako zelo solidarni, da ne bodo več potrebovali društev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, ker bo država zaradi vašega čuta za solidarnost prisiljena oblikovati zakone tako, da bodo invalidi lahko živeli brez društev, ki jim ni mar za to, da smisel življenja ni v tem, da imaš čisto in polno rit, ampak, da je bolj pomembno, kakšne odnose imaš z drugimi. Na kratko rečeno: pomagate jim lahko tako, da z njimi gojite kvalitetne odnose, ki ne temeljijo na tem, da so invalidi, ampak, da so ljudje, ki imajo želje, zaradi katerih čutijo druge ljudi: zlasti tiste, s katerimi želijo vztrajati v kvalitetnih, prijetnih in nežnih odnosih. Če jim boste ob tem želeli iti po kruh, ali če jim boste pobrali ključe ipd., ej … vsaka vam čast.
Ker sam nisem invalid, se lepa bralka in prijeten bralec verjetno sprašujeta, od kod toliko vem o invalidih in njihovih društvih. Glede tega ju pušča v negotovosti.
V Ljubljani, ponedeljek, 28. november 2005
Podpis:
Špela, imam te rad
|
|
|
|
|
|
