Nekaj koristnih nasvetov za tiste, ki koristimo mestni potniški promet v Ljubljani

Dejstva:

1.     Stari avtobusi so nedostopni.

2.     Avtobus, ki ima rampo za hendikepirane, ima na sprednji strani avtobusa nad desno lučjo znak za invalide (če tega znaka tam ni, je brez rampe, čeprav je nov avtobus), tako, da že od daleč vidite kaj lahko pričakujete.

3.     Avtobus, ki ima znak za invalide samo ob strani, se pravi na vratih, je brez rampe (mogoče primeren za navadne vozičke).

4.     Ko se avtobus ustavi prosiš oz. tvoj spremljevalec prosi šoferja avtobusa, da odpre vrata (ponavadi je prostor za hendikepirane pri drugih vratih - označena so z znakom, prostora je dovolj za dva vozčka) in rampo, če jo potrebuješ.

5.     Šofer ti je dolžan odpret rampo, ni pa ti dolžan pomagati po rampi (njegova dobra volja).

6.     Pri odpiranju ramp so pogosto mehanski problemi:

·        Avtobusi imajo tri različne vrste ramp. Dve se relativno lahko odpirata, tretja vrsta, ki je najpogostejša pa predstalja veliko težavo za šoferja in posledično tudi za tebe.

·        Šofer potrebuje kljuko oz. neko palico s katero to rampo odpre. Te palice ponavadi na avtobusu ni oz. šofer je ne najde oz. sploh je še nikdar ni uporabljal in potreboval (za kar smo krivi tudi sami, ki tega ne uporabljamo).

·        Te rampe so zaradi neuporabe polne umazanije, kar še utežuje njihovo delovanje.(LPP že odpravlja te nepravilnosti)

Plačilo:

Informacije iz LPP:       Oseba na invalidskem vozičku in spremljevalec  imata brezplačno koriščenje avtobusnih prevozov. 1. Septembra 2009  bo LPP začel uporabljati kartice in takat bo MOL določila kakšno bo plačevanje hendikepiranih uporabnikov.

Nekaj nasvetov za prijetnejše koriščenje mestnih avtobusov (iz lastnih izkušenj):

1.     Rešitev za mehanske težave pri spuščanju ramp:

·        Imejte s seboj kakšen predmet oz. orodje, ki ima na koncu kaveljček (jaz imam pri sebi majhno priročno motiko in ko šofer reče, da nima kljuke, mu moja asistentka da motiko in do sedaj se je odprla čisto vsaka rampa).

2.     Začnimo uporabljati LPP, ker je super:

·        ker nisi odvisen od invalidske organizacije,

·        ker avtobusi vozijo skoraj 24 ur na dan,

·        ker imamo pravico biti enakopravni,

·        ker so avtobusi dostopni,

·        ker se morajo šoferji navadit na nas, kot potnike, da bo to za njih, za druge in tudi za nas nekaj vsakdanjega,

·        ker smo svobodni, …

3.     Če želite zvedeti časovni razpored avtobusov, ki so primerni za invalide oz. hendikepirane, lahko to zveste:

·        Preko storitve LPP Bus info (npr. na naslovu: http://bus.talktrack.com/), ki je sistem napovedovanja odhodov avtobusov. Pri navedenem sistemu so časi odhodov iz izbranega pristajališča v primerih, ko pripelje nizkopodni avtobus označeni s črko »n! (npr.14.10n).

·        Ker pa čisto vsi nizkopodni avtobusi nimajo rampe, lahko še pokličete na tel. : 01 58 22 425, 01 5822 426 in 01 58 22 455.

4.     Dogovor z LPP je, da bodo vse rampe očistili, zagotovili kljuke za rampe, usposobili šoferje.

5.     Kadar kaj ni uredu, nas LPP prosi, da si za pišemo registrsko št. avtobusa, čas, št. postaje in jim to sporočimo, saj bodo le tako lahko urgirali.

6.     Po zagotovilih LPP v 2.-3. letih ne bo več starih avtobusov.

Martina Piskač 

Ljubljana, 29. 5. 2008

Zadnjih nekaj let smo lahko priča, kako družba, v kateri živimo, postaja vse bolj zaprta do drugačnih ljudi. In vendar lahko po drugi strani vsak dan slišimo, kako je potrebno invalide integrirati v »normalno« okolje. Sprašujem se ali se invalidi res lahko integiramo, ce nas vendar skrijejo v domove za ostarele ter v razlicne druge zavode.

Edina prava integracija je program neodvisnega življenja hendikepiranih, ki ga izvaja YHD - društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Ta program omogoča nam, hendikepiranim osebam, da s pomočjo osebne asistence živimo v običajnem okolju. A tako kot pri mnogih stvareh se tudi tu zatakne pri denarju. Na žalost program neodvisno življenje hendikepiranih brez ustrezne zakonodaje nima nobenih možnosti dolgoročnega finaciranja s strani države in se zato iz leta v leto prebija zgolj z minimalnimi sredstvi. Šele sprejetje zakona o osebni asistenci bi nam omogocilo izvajanje omenjenega programa, kajti z njim bi resnično omogočili posamezniku, da si lahko sam izbere, kje in kako bo živel.

V državah Evropske unije je to vprašanje rešeno tako, da nekatere države namenijo posamezniku dovolj sredstev, da lahko »kupi«, oziroma najame osebno asistenco. Močno si želim, da bi naša država koncno sprejela zakon o osebni asistenci.

Samir Elezovic

Klikni povezavo za video - tokrat iz domačih logov.

Bravo Boris!

WILD-THING