Kljub temu, da sem v srednjih letih, mi ne manjka vizij ter energije za prihodnost. Zato bi se rada tudi jaz že končno osamosvojila ter zaživela polno življenje, kakor večina drugih ljudi. Pri tem seveda potrebujem pomoč osebne asistence, ker ne mislim ždeti v kakšnem domu starejših ali v kakšnih od drugih institucij, ki se imenujejo zavodi, po novem pa centri. A kot vse kaže, se bom morala spopadati s tem še kar nekaj časa, če ne kar celo življenje, ker ni poskrbljeno za zakon, ki bi mi to omogočal. Ko smo mi predložili svoj predlog zakona o osebni asistenci v parlament, mu niste dali niti toliko priložnosti, da bi dobro zadihal, kaj šele zaživel.

Ali si predstavljate mladega človeka, polnega življenja, ki mora s svojih komaj 25 ali 30 let v dom za starejše občane samo zato, ker je na invalidskem vozičku? Običajno mlad človek še pomisli ne, da bi živel v domu starejših občanov ali v kakšni podobni inštituciji, seveda, če je »zdrav«. Za nekoga na invalidskem vozičku, ki zjutraj ne more niti sam vstati iz svoje postelje, pa je to kruta realnost. Zato osebna asistenca zanj sploh ni in ne bi smela biti vprašljiva.

Vsak človek na tem svetu ima pravico do lastnega življenja, do vseh odločitev in izbir, ki mu pridejo na pot in to velja tudi za invalide. Za veliko večino hendikepiranih je osebna asistenca, poleg hrane in vode, osnovna življenjska potreba. Država bi morala obravnavati osebno asistenco kot nekaj za hendikepirane nujno potrebnega in povsem normalnega, nikakor pa ne kot luksuz.

Danes, ko v naši državi vlada velika brezposelnost, bi z vpeljavo osebne asistence odprli zanesljivo več kot 2000 delovnih mest, invalidom pa bi z njo omogočili življenje v običajnem, za »zdrave« samoumevnem, predvsem pa v njihovem domačem okolju, kar je zanje ključnega pomena. Ni prav, da se jih a priori izloči in zapira v različne inštitucije, saj imajo tudi oni pravico, da sami izberejo način življenja. Samir Elezović, Ljubljana, 18. 7. 2012

Pred dnevi je moja znanka iz tujine izrazila željo, da bi skupaj s svojo prijateljico, ki jo je usoda prikovala na voziček, obiskala naše lepo prestolno mesto.  Verjetno tudi zaradi mojih pripovedovanj o tem, kako temeljito se je mestno jedro preobrazilo in  ozaljšalo ter postalo dostopno tudi za gibalno ovirane osebe. Že skoraj dogovorjen obisk pa je odpadel iz zelo banalnega, a tudi zelo življenjskega razloga – nedostopnosti sanitarij, namenjenih osebam s telesnim hendikepom (uveljavljenega, a žaljivega izraza »invalidi« ne uporabljam) .

Spoštovani!

Z velikim veseljem in ponosom sporočamo, da nam je v manj kot mesecu dni uspelo zbrati več kot 5000 potrebnih podpisov za ljudsko iniciativo Zakona o osebni asistenci. Iskrena zahvala iz vsega srca vsem, ki ste oddali vaš podpis v podporo predlogu zakona in s tem aktivno pripomogli k premostitvi prve stopničke na poti k naši neodvisnosti in uresničevanju Konvencije ZN o človekovih pravicah invalidov. S tem smo simbolno in prav tako tudi praktično pokazali, da smo lahko in moramo biti enakopravni sooblikovalci politike, ki zadeva naša vsakdanja življenja.

Predlog Zakona o osebni asistenci, skupaj z zbranimi podpisi podpore bomo v Državni zbor odnesli v četrtek, 14.6.2012 ob 12 uri, ob 12.15 uri pa nas bo na razgovor sprejel predsednik Državnega zbora g. Gregor Virant. Upamo, da bo Zakon kar najhitreje romal v proceduro in nadalje v obravnavo. Računamo na razumevanje in podporo vseh poslanskih skupin, saj smo prepričani, da bo Zakon o osebni asistenci prinesel pomemben dosežek na področju uresničevanja človekovih pravic in uveljavljanja enakih možnosti ter enakopravnosti celotne družbe, ne le ciljne skupine, ki ji je zakon neposredno namenjen.

Lep pozdrav,

Za YHD

Predsednica

Klaudija Poropat