Le malo je novinarjev, ki se poglobijo v to kar pišejo, še manj je takoih, ki bi bili pripravljeni tudi kaj raziskovati na področju sociale in humanitarnega. Zato je najlažje pisti preproste zgodbice o ljudeh v stiski ali junaških dejanjih pogumnih posameznikov.

Takšno pisanje seveda ne ustvarja vzdušja in zavedanja o enakopravnosti hendikepiranih, ampak se vedno le drugačni od drugih, posebni od običajnih ljudi, različni od normalnih. In ne glede na to kako in kaj naredimo so merila za nas (naša dejanja in ravnanja) vedno nekaj posebnega, na posebni strani, ob določenih urah, le na določenih mestih in z vedno istim besednjakom, razlago, opisom, vprašanji in komentarji.

In če res novinarji in naovinarke ne zmorejo, ne znajo ali nočejo poročati drugače, je že skrajni čas, da začnemo sami pisati, pisati in voditi oddaje ter vzpostavljati drugačen dialog.